This study explores how modern abstract stained-glass interventions can profoundly transform the atmosphere and meaning of medieval sacred monuments, imbuing them with new layers of spiritual, aesthetic, and collective identity. Focusing on non-figurative works by the renowned artists Pierre Soulages (Saint Faith’s Church in Conques, France), Gerhard Richter (Cologne Cathedral in Germany), and Stanislav Libenský and Jaroslava Brychtová (Saint Vitus’s Cathedral in Prague, Czech Republic), the research investigates how such interventions reinterpret tradition through contemporary visual language. It considers the performative and symbolic potency of these artworks, examining the intent of both their artists and commissioners, and how these projects reflect broader ideological contexts of a politically divided world and its aftermath. Ultimately, the study probes the unique resonance between medieval and modern artistic expression, revealing how abstract stained glass can serve as a spiritually and socially legitimizing force within historically layered sacred spaces.

V prispevku je obravnavana stavba nekdanje Pedagoške akademije v Mariboru, v kateri danes delujejo njene naslednice Pedagoška fakulteta, Filozofska fakulteta in Fakulteta za naravoslovje in matematiko. Objekt, zgrajen med letoma 1975 in 1978 po načrtih arhitekta Branka Kocmuta, sodi v sam vrh slovenske modernistične šolske arhitekture, vendar pa so ga dosedanji raziskovalci večinoma spregledali. Stavba je predstavljena tako z arhitekturnega kot funkcionalnega vidika, posebej so izpostavljene njene kvalitete, ki so jih kasnejše nekontrolirane prezidave do neke mere zabrisale.

Prispevek odpira vprašanje o umetnostnem naročništvu pri treh duhovnikih, ki so v osemdesetih letih 17. stoletja študirali teologijo v Bologni, pozneje pa službovali v župnijah Dolnjega Prekmurja. Gre za duhovnike zagrebške škofije Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, daljši ali krajši čas izpričane na čelu župnij Dobrovnik, Turnišče in Dolnja Lendava (danes Lendava). V biografskih orisih, ki so v članku navedeni za vsakega posebej, so večje pozornosti deležni njihovo bivanje v Ilirsko-ogrskem kolegiju v Bologni oziroma študij na tamkajšnji univerzi, njihove študijske, socialne in druge povezave ter sledi, ki so jih pustili ali bi jih utegnili pustiti na področju umetnosti. Eden pomembnejših ciljev prispevka je spodbuditi nadaljnje raziskave o vplivih in prenosih umetnostnih in kulturnih zgledov iz Bologne (in Italije) v dolnjeprekmurski prostor ter druga območja zagrebške in sosednjih škofij.


 
 
 Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava zadnjo znano sestavo članstva po seznamu iz leta 1801, na katerem je 52 imen oseb, sprejetih v bratovščino med letoma 1755 in 1801. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne na­ ročnike umetniških del. Zadnja sestava članstva je bila zelo heterogena, od zunaj dežele živečih častnikov iz rodbin, ki so bile tradicionalno povezane z bratovščino, prek različno premožnih in dejavnih graščakov ter uradnikov do visokih duhovnikov in pomembnih osebnosti za kulturno zgodovino, muzealstvo in domoznanstvo. Naročništvo umetnostnih del si je pri članih Dizmove bratovščine vse bolj podajalo roko z zavestnim ohranjanjem umetnostne in kulturne dediščine.
 
 


 
 
 In the 17th and 18th century reproductive prints were one of the main mediators of artistic solutions and played a key role in the creation of ceiling paintings. This article discusses their use in three monumental frescoes in the Palais Attems in Graz, made by Franz Carl Remp (1674–1718) between 1705 and 1711, for Ignaz Maria Count Attems (1652–1732). All three frescoes testify of Remp’s use of reproductive prints made after works by Italian painters Pie- tro da Cortona (1596–1669) and Annibale Carracci (1560–1609). In some cases, Remp’s scenes are almost identical copies of depictions in reproductive prints, while sometimes they served as a compositional template or source for motifs, which he combined with other visual sources creating a whole new iconographic message.
 
 


 
 
 Arhitekt Jože Plečnik je za zagrebške frančiškane iz province sv. Cirila in Metoda naredil več predlogov cerkve sv. Križa s samostanom, ki naj bi postala središče nove župnije istega imena. Prvotni prostor je bil Trg kralja Petra Krešimirja. Ker pa regulacija tega dela mesta še ni bila določena, je moral svoje načrte spremeniti. Gradnjo je preprečil začetek druge svetovne vojne, po njej pa je Plečnik svoj projekt dolge in ozke cerkve (1939) zamenjal s centralno stavbo (1946–1947), ki povzema zamisli njegove neuresničene sarajevske katedrale sv. Jožefa in sočasnega načrtovanja stavbe slovenskega parlamenta. Intenzivno ukvarjanje s tem naročilom označuje širok razpon tipoloških in ustvarjalnih možnosti.
 
 


 
 
 V prispevku so obravnavane pozlate in poslikave oltarjev in prižnic, katerih zasnova, figure oziroma reliefi in ornamentika so delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja. Upoštevana so le ustrezno restavrirana dela, torej tista, pri katerih je prezentirana prvotna barvna podoba, kakršno so izvedli predstavljeni pozlatarji in poslikovalci. Poslikave in pozlate nekaterih Holzingerjevih oltarjev in prižnic so arhivsko dokumentirane. Dokumenti omenjajo mariborske slikarje Franca Beinlicha, Franca Antona Widemana in Antona Geringer- ja. Analizirane so stilistične spremembe barvitosti in strukturiranosti marmoracij in tonskih vrednosti inkarnatov v drugi polovici 18. stoletja. Ena izmed redkih ohranjenih pogodb za poslikavo velikega oltarja v cerkvi sv. Lenarta v Slovenskih goricah, sklenjena leta 1772 med upravnikom gospostva Hrastovec in upravnikom izpostave admomtskih benediktincev v Jarenini na eni ter mariborskim slikarjem Francem Antonom Widemanom na drugi strani, daje uvid v zahteve naročnikov, tehnologijo in stroške tovrstnih storitev.
 
 

Prispevek govori o umetnostnem naročništvu grofov Brandis, tirolske plemiške rodbine, ki je v 18. in prvih treh četrtinah 19. stoletja imela v lasti več posestev na Štajerskem. Avtor analizira pomen članov naročniško precej aktivne rodbine, ki je med drugim zaslužna za barokizacijo mariborskega mestnega gradu in dvorca Betnave, porušitev gradu Gornji Maribor in postavitev klasicistične piramide ter kasneje kapele Brezmadežne na njegovem mestu, temeljito prezidavo dvorca Slivnica in izgradnjo grobne kapele na pobreškem pokopališču.

In the territory of the Republic of Genoa, religious brotherhoods left their enduring mark on society from their 13th-century foundations until their dramatic suppression under French domination in 1811. Those in the countryside villages that continued to exist played (and still play) a crucial role not only in the preservation of pre-modern traditions, but also in the conservation of monumental works of art commissioned by Genoese and Ligurian casacce (confraternities). This essay focuses on the remarkably vibrant, polychrome wood sculptural groups that were borne aloft in their processions, then venerated as cult objects in oratories and churches. The development of casse processionali from the mid-16thcentury to their extraordinary profusion in the 18th century and the remarkable history of their preservation bear witness to the evocative and highly influential new concepts for these multi-figured groups created by their greatest exponent, Anton Maria Maragliano (1664–1739).