A summarized fragment of an interview conducted on April 22, 2016, as an installment of the cycle “Conversations with Mentors,” sponsored by the Centre for Film Documentation of Polish Scholarship, Pedagogical University of Kraków and the Polish Society of Ancient Studies. Available online at the Oral History Archive of the Polish Society for Ancient Studies (SHS). The summary covers only Prof. Wipszycka’s biography until the change of regime.

There were few Marxist sympathizers among Polish classicists decimated during World War II. How they fared during the tense and uncertain first postwar decade depended on their Communist connections and personality. Kazimierz Majewski (1903–1981), a classicist from Lviv, commanded quasi-universal respect in the academic community – despite his Communist views – because of his scholarly, organizational, and didactic achievements. Tasked with organizing and inaugurating a new Polish University in Wrocław in 1945, he contributed to creating three thriving classical departments – philology, ancient history, and archaeology – a scholarly society, academic journals, and a vibrant academic community. When he moved to Warsaw four years later, he founded an institute for material culture, developed a multidisciplinary research team, and launched within the Soviet bloc two major archaeological excavation projects, in Olbia and in Novae, where generations of archaeologists learned how to perform fieldwork and communicate its results internationally through regular publications and cooperation. Through his Party connections, he protected and ensured support for colleagues less fortunate in this respect.

Knjiga, ki ji je posvečena pričujoča recenzija, prinaša prevod dveh krajših Bonaventurovih del, O trojni poti (De triplici via) in Kako se različne umetnosti zvajajo na teologijo (De reductione artium ad theologiam). Prevedla ju je filozofinja in klasična filologinja Nena Bobovnik, ki na KU Leuven pripravlja doktorat iz srednjeveške filozofije. Poleg spremne besede z naslovom »Zaris srednjeveške in skicaBonaventurove filozofije« sta še dva uvoda v piščevo misel. Najprej tri kateheze, ki jih je papež Benedikt XVI. – ki se je na Bonaventurovo teologijo zgodovine osredotočil v habilitacijski nalogi – spomladi leta 2010 posvetil svojemu »prijatelju«, kot se sam izrazi; nato pa še esej »Teološko-filozofska hermenevtika pri sv. Bonaventuru in njen pomen za današnji čas«, ki ga je pripravil Branko Klun s Teološke fakultete UL.

Ko sem prenočeval v predmestju Vicenze, sem se domislil nove snovi za pisanje. Naneslo je namreč, da sem po opoldanskem odhodu iz Padove vrata tvojega mesta dosegel, ko se je sonce že nagibalo k zahodu. Preudarjal sem, ali naj prenočim tam ali naj nadaljujem pot – kajti mudilo se mi je, hkrati pa mi je zaradi dolžine dneva ostal še dobršen del svetlih ur – in ko sem se tako obotavljal, – glej – kdo bi se mogel skriti pred prijatelji? – si mi s svojim predragim prihodom v družbi imenitnih mož, kakršnih je to drobno mestece rodilo na pretek, odgnal vsak dvom. Kot bi mi z nitjo prijetno pestrega pogovora pričvrstil omahujočega duha, sem kljub misli na odhod ostal in šele ko se je spustila noč, sem zapazil, da je dan spolzel mimo. Kot že mnogokrat poprej sem tudi tistega dne spoznal, da nam nič drugega ne izmika časa tako neopazno kot prav pogovori s prijatelji. Prijatelji so spretni tatovi časa, čeprav nobenega časa – razen tistega, ki ga posvetimo Bogu – ne bi smeli šteti za manj ukradenega, za manj izgubljenega, kot tistega, ki ga preživimo s prijatelji.

Ker nimamo avtorskih didaskalij, je celoten svet drame (vključno s psihično in materialno realnostjo) predstavljen izključno z besedami, ki jih govorijo dramski liki. Roman Ingarden imenuje takšen način predstavljanja shematična reprezentacija: na ta način predstavljeni predmeti so namreč samo skicirani, nešteta nedoločena mesta v njihovi predstavitvi vabijo bralca, da jih v procesu konkretizacije alirekonstrukcije zapolni z intelektualnimi in domišljijskimi operacijami in se pri tem opira na svoje znanje in izkušnje. Tako konkretizacijo kot rekonstrukcijo je treba ločevati od literarnega dela samega; ker ju oblikuje bralec s svojo domišljijsko dejavnostjo, predstavljata oviro pri spoznavanju dela samega. Ingardnovo teorijo so kritizirali prav zaradi tega, ker daje bralcu preveč manevrskega prostora pri konstituiranju in tudi pri rekonstrukciji literarne umetnine (Ray, Kos, Holub, Calinescu). Zdi se, da te kritike temeljijo v nekoliko poenostavljenem razumevanju Ingardnove izredno kompleksne analize, v kateri se kaže, da je vloga bralca sicer omejena s tekstom, a vendarle vitalnega pomena za sekundarno eksistenco literarne umetnine. V članku so obravnavani neverbalni dejavniki motivacije v Sofoklovi tragediji; razdeljeni so v tri skupine: značajske poteze, dramska klima in čutne izkušnje. Članek se zaključi z analizo Odisejeve neverbalne motivacije v tragediji Ajant, ki predstavlja poseben primer, saj je tu odločilni dejavnik motivacije Odisejeva izkušnja numinoznega.

How did the notion of civic participation change throughout history, and how were these changes reflected in the foundations of political thought? In what forms of expression did it surface in various written and visual media of the Middle Ages and the Early Modern period? These questions will be the focus of the summer university course.

Works concerning the history of the Hungarian Reform had been almost absent until the second half of the seventeenth century. The relatively peaceful process of the Hungarian Reform, the lack of armed conflicts, and the tragic memory of the battle of Mohács made the appearance of self-justifying religious narratives in Hungarian historiography seem unnecessary. On the other hand, the changes caused by the Tridentine Catholic renewal movement and the deterioration of the religious and political condition of the Protestant confession culminated in punishing actions. This brought the polemical and self-justifying narratives to the forefront in both literature and historiography. First signs of interest regarding the history of Protestantism appeared on the Catholic side, but they emerged under the pressure of the circumstances. On the other hand, a growing foreign interest gradually appeared on the Protestant side, making way to historiographical works. An example of such an opus is the Historia Ecclesiae Reformatae in Hungaria et Transilvania (1706) by Pál Debreceni Ember. The author presents the history of the Reformed Church in Hungary. He also tries to present the origins of Hungarian Christianity, projecting it onto the Apostolic Period. Finally, he turns to the early Christian writers such as Jerome to prove his theory. The paper aims to present this chapter in Jerome’s reception and its religious background.

Leta 1869 rojeni Josip Pipenbacher je po končani gimnaziji v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je maturiral, na Dunaju študiral klasično filologijo in tam l. 1895 tudi doktoriral kot drugi slovenski doktor klasične filologije (za Franom Detelo). Po opravljenem učiteljskem izpitu je poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Novem mestu in nato znova na II. državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je v obdobju od l. 1921 do upokojitve l. 1928 vodil kot direktor. Od ustanovitve Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi l. 1920 do l. 1939 je imel na oddelku kot honorarni učitelj latinske proseminarje in tečaje latinščine.